Spominski kamen v Göttingenu: spomin na prisilne delavce nacistične dobe

Spominski kamen v Göttingenu: spomin na prisilne delavce nacistične dobe

Köln-Deutz, Deutschland - V pomembnem koraku za spominsko delo je zvezni vladni komisar za kulturo in medije Weimer danes napovedal podporo za 13 lokalnih projektov. V skladu s skupnim projektom "Spomini: Halt! Tu se opomni na nacistično zgodbo", je poudarek tudi na železniški postaji Deutz Köln. Namen tega programa je ohraniti spomin na prisilno delo v času nacistične dobe in opozoriti na posamezne usode žrtev tistega časa. Kot so poročali [Deutschlandfunk] (https://www.deutschlandfunk.de/foerderung-fuer-history Project-an-bahnhoefen-100.html), skupaj milijon evrov od zvezne vlade in 100.000 evrov od fundacije EVZ.

Železne postaje države so nekoč delovale kot osrednja lokacija nacionalnega socialističnega nasilja. Ljudje so bili pogosto poslani na prisilno delo, danes pa je danes mogoče najti le nekaj sledi te zgodbe. Predloženih je bilo več kot 100 idej za projekte, ki predvsem spodbujajo pobude civilne družbe, ki se ukvarjajo s temno preteklostjo. Zavedanje o tej temi krepijo številni izobraževalni, spominski in dogodki.

vpogled v prisilno delo

Kaj dejansko pomeni prisilno delo? Med drugo svetovno vojno je nemške vojne gospodarstva manjkalo veliko delavcev, kar je privedlo do množičnega zaposlovanja ljudi iz napadnih držav, kot so Poljska, Češka in zahodna Evropa. Od leta 1940 so bili ti moški in ženske obvezni, da bi nemško industrijo nadaljevali. Glede na [BPB] (https://www.bpb.de/themen/Nationaloism- Second-weltkrieg/ns-zwangsarbeit/222627/ueberblick-die-nacionalistični-Zwangsbeit/), celo primerih, v nekaterih primerih. Avgusta 1944 je v Nemčiji delalo približno šest milijonov civilnih prisilnih delavcev, vključno z mnogimi ženskami.

Življenjski pogoji teh ljudi so bili pogosto katastrofalni. Vzhodni delavci in poljski prisilni delavci so doživeli še posebej težko diskriminacijo in blago poljubnih dejanj Gestapa. Medtem ko so imeli nekateri strokovnjaki iz zahodne Evrope razmeroma boljše pogoje, je večina prisilnih delavcev trpela zaradi lakote in slabe namestitve. Številni ljudje so se poskušali izogniti izkoriščevalskemu delu, vendar so morali računati na trde kazni.

Kultura spomina in prihodnje možnosti

Vse večja pozornost do dogodkov v tistem času ni le znak spoštovanja do žrtev, ampak tudi pomemben korak k reševanju zgodovine. Glasovi preživelih so slišani in prepoznani z razpravo o odškodnini, ki je vstala šele 65 let po koncu vojne. Fundacija "Spomin, odgovornost in prihodnost" je plačala več kot 4,7 milijarde evrov na 1,7 milijona preživelih, kar je že zdavnaj priznanje.

Obstajajo tudi digitalne pobude, kot je arhiv intervjuja "Prisilno delo 1939-1945", ki je nastala v sodelovanju s fundacijo "Spomin, odgovornost in prihodnost", pa tudi s brezplačno univerzo v Berlinu in nemški zgodovinski muzej. Cilj tega arhiva je ohraniti in narediti spomine na več kot 20 milijonov ljudi, ki so morali prisiliti delo za nacionalno socialistično Nemčijo, kot [https://www.zwangsbeit-archiv.de/impressum/index.html).

Projekti, ki se zdaj izvajajo v Kölnu in drugih mestih, so korak v pravo smer. Ne samo, da se spominjate, ampak tudi omogočite učenje, da preteklost ne bo pozabljena. S temi pobudami lahko kot družba zagotovimo, da se glasovi preteklosti pretakajo v našo sedanjost in prihodnost.