Spominski kamen v Göttingenu: Spomin na prisilne delavce v času nacizma

Spominski kamen v Göttingenu: Spomin na prisilne delavce v času nacizma

Komisar zvezne vlade za kulturo in medije Weimer je danes v pomembnem koraku za spominsko delo napovedal podporo za 13 lokalnih projektov. Skupni projekt "MemoRails: Stop! Tu se spominjajo nacistične zgodovine" se osredotoča tudi na železniško postajo Deutz v Kölnu. Namen tega programa je ohranjati spomin na prisilno delo v času nacizma in opozarjati na posamezne usode takratnih žrtev. Kot poroča Deutschlandfunk, bo v ta projekt priteklo skupaj milijon evrov zvezne vlade in 100.000 evrov iz Fundacije EVZ.

Železniške postaje v državi so bile nekoč osrednje lokacije nacističnega nasilja. Tu so ljudi pogosto pošiljali na prisilno delo, danes pa je o tej zgodovini mogoče najti le nekaj sledi. Prijavljenih je bilo več kot 100 projektnih idej, ki spodbujajo predvsem civilnodružbene pobude, ki se ukvarjajo s temačno preteklostjo. Zavest o tej temi krepimo s številnimi izobraževalnimi, spominskimi in prireditvenimi oblikami.

Vpogled v prisilno delo

Kaj pravzaprav pomeni prisilno delo? Med drugo svetovno vojno je nemškemu vojnemu gospodarstvu primanjkovalo veliko delavcev, kar je povzročilo množično novačenje ljudi iz napadenih držav, kot so Poljska, Češka in zahodna Evropa. Od leta 1940 naprej so bili ti možje in ženske vpoklicani, da bi ohranili delovanje nemške industrije. Po podatkih bpb so tuji delavci v številnih podjetjih predstavljali več kot četrtino delovne sile, v nekaterih primerih tudi do 60 odstotkov. Avgusta 1944 je v Nemčiji delalo okoli šest milijonov civilnih prisilnih delavcev, med katerimi je bilo veliko žensk.

Življenjski pogoji teh ljudi so bili pogosto katastrofalni. Vzhodni delavci in poljski prisilni delavci so bili deležni še posebej hude diskriminacije in bili izpostavljeni samovoljnim dejanjem Gestapa. Medtem ko so nekateri kvalificirani delavci iz zahodne Evrope imeli razmeroma boljše pogoje, je večina prisilnih delavcev trpela zaradi lakote in slabih stanovanj. Številni ljudje so poskušali pobegniti izkoriščevalskemu delu, a so morali pričakovati hude kazni.

Kultura spominjanja in prihodnost

Vse večja pozornost takratnim dogodkom ni le znak spoštovanja do žrtev, ampak tudi pomemben korak k soočanju z zgodovino. Z razpravo o odškodninah, ki se je začela šele 65 let po koncu vojne, so glasovi preživelih slišani in počaščeni. Fundacija »Spomin, odgovornost in prihodnost« je 1,7 milijona preživelim izplačala več kot 4,7 milijarde evrov, kar predstavlja že dolgo zakasnelo priznanje.

Obstajajo tudi digitalne pobude, kot je arhiv intervjujev »Prisilno delo 1939-1945«, ki je nastal v sodelovanju s Fundacijo »Spomin, odgovornost in prihodnost« ter Svobodno univerzo v Berlinu in Nemškim zgodovinskim muzejem. Namen tega arhiva je ohraniti in omogočiti dostop do spominov več kot 20 milijonov ljudi, ki so bili prisiljeni delati za nacistično Nemčijo, kot poroča Zwangsarbeit-Archiv.

Projekti, ki se zdaj izvajajo v Kölnu in drugih mestih, so korak v pravo smer. Ne želijo le obeleževati, temveč omogočiti tudi učenje, da se preteklost ne pozabi. S temi pobudami lahko kot družba zagotovimo, da bodo glasovi preteklosti oblikovali našo sedanjost in prihodnost.